Zgodovina splavarjenja
1280 - prvi zapisi o splavarstvu
Splavarjenje je bila dolga stoletja pomembna gospodarska panoga na Savi, Dravi in nekaterih njunih pritokih. Splavarjenje ima bogato zgodovino, saj se je plovba po reki Dravi začela že v rimski dobi.
Prvi zgodovinski zapisi o splavarstvu na reki Dravi segajo v leto 1280, ko se v listini Otta Velikovškega omenja, da je pri velikovškem mostu pobiral mitnine za prevoz praznih vinskih sodov na splavih. Prazne sode so peljali v Maribor, jih tam napolnili z vinom in jih polne z vozovi odpeljali na Koroško. Na Koroško so v 13. stoletju tovorili tudi apno in ga vozili do Maribora in Ptuja. Informacij o izgledu in zgradbi splava pa žal ni.
Splavarstvo se je razvijalo predvsem zaradi trgovine z lesom. Trgovci so ugotovili, da Podravina in pozneje Vojvodina potrebujeta večje količine lesa tudi za utrdbe proti Turkom. Na začetku je šlo bolj za primitivna plovila, pozneje pa so si splavarji omislili »šajke« ali barke. To so bila plovila, dolžine do 16 m in širine 6m. Spredaj in zadaj je imela po tri vesla. S šajkami so v 16. stoletju od Vuzenice vse do Vojvodine prevažali pretežno tovor, ki je služili vojaškim namenom.
Konec 19. stoletja - prvi "flos" na reki Dravi
V 18. stoletju je bilo na Pohorju še veliko pragozdov, še posebej v višjih legah. Ti gozdovi so dobili pomembno gospodarsko funkcijo v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju, ko so postale večje potrebe po gradbenem lesu. Obstoj Pohorskih kmetij je postal odvisen od dohodka gozdov, saj so kmetje svoj les prodajali lesnim trgovcem ob Dravi. Trgovci in splavarji so konec 19. stoletja začeli ugotavljat, da je izdelava šajk predraga in zamudna, po drugi strani pa je tržišče iskalo debelejši in daljši les. Zato so splavarji pričeli sestavljati splave ali »flose« po italjanskem vzorcu, imenovanem »taljanšek«. Vanje je bilo mogoče vgraditi več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv, kot sama hlodovina, saj je bil tudi dražji.
Prva polovica 19. stoletja
Dravski splavarji so od 1. polovice 19. stoletja pluli do Beograda, Pančeva, Bele Palanke. Poleg lesa so prevažali tudi steklene, železarske in svinčene izdelke, pozneje tudi sadje. Dravsko splavarstvo je zaradi cenenega prevoza preživelo tudi izgradnjo železnice in v tridesetih letih 20. stoletja doseglo največji obseg.
20. stoletje - gradnja hidroelektrarne Fala
Okrog 1934 je plulo mimo Maribora in Ptuja letno do 2000 splavov. Ker je postalo splavarjenje močan gospodarski dejavnik so ga graditelji prve hidroelektrarne Fala leta 1913 morali upoštevati in so bili prisiljeni vgraditi zgodovinsko zelo pomemben kanal za spust splavov.
Po 2. svetovni vojni so splavarjenje opustili zaradi uvajanja hidroelektrarn na Dravi ter železniških povezav. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno 700 splavarjev, ki so bili v glavnem iz Dravske doline.
Splavarji so bili stari od 18 do 60 let, v povprečju 35 let. Na splave jih je vlekla želja po boljšem zaslužku, ter želja po novih doživetjih. Mnogi splavarji so si po letih dela lahko prislužili majhno posestvo. Zaslužek splavarjev se je seveda ravnal po cenah lesa, na splošno so pa bili splavarji dobro plačani.
Ker je bilo splavarstvo sezonsko, so se splavarji ukvarjali z drobnim kmetijstvom ali pa gozdarstvom, toda finančno je bilo splavarstvo toliko mikavno in učinkovito, da je bilo na dobrem glasu. Odločitev za splavarsko delo je prihajala navadno že iz družinske tradicije tako da je sin prevzel delo na splavu od očeta.
O dogodivščinah splavarjev je krožilo tudi veliko zgodb in legend, kako so na poti srečali razna morska bitja npr. Povodnega moža ter vodne vile, ki so odločali o njihovi sreči na poti. Ti so velikokrat splave potopili, saj so prišli s splavarji v veliki spor.
Zadnja postaja je bila tam, kjer so splavarji razkladali les, kar je lahko trajalo tudi do tri dni. Domov so šli velikokrat peš, premožnejši pa tudi z vlakom, velikokrat pa jim je del stroškov kril lastnik. Domov jih je veliko prišlo bogatih, ter drugih osiromašenih, saj se je velikokrat zgodilo, da so zaslužek med potjo zapili.